lahko bi zletela in ujela svoje sanje

The only real voyage of discovery consists not in seeking new landscapes, but in having new eyes.
M. Proust

Stari mački, katere sem zamudila v Beogradu, in mi je zelo žal. Ampak, važno, da jih lahko poslušam kadarkoli in prepevam z njimi. Še vedno vztrajajo in še vedno so najboljši.

Anybody seen my baby? 

Anybody seen my baby?

Anybody seen her around?

Charles Bukowski: Ženske

Kljub preveliki množici žensk omenjenih v knjigi, in katerih imen si sploh ne uspeš zapomniti, se mi zdi super to, da je pisatelj tako nazorno in preprosto predstavil tavanje samca v poznih petdesetih letih in iskanja lastnega zadovoljstva. In predvsem, predstavil je odnos moškega do žensk, ki je včasih zelo presenetljivo hladen in krut. Junak vseskozi neskončno uživa v pijančevanju in seksu. Proti koncu knjige pa se mu zmeša od stalnega menjavanja žensk, od hladnosti, od nečustvenega odnosa z njimi, in se zjoka. Potem se le odloči za eno žensko, tisto, ki ga je najbolj prevzela. Do katere čuti nekaj več. Na koncu mu uspe to, kar ga je v bistvu ves čas spravljalo v obup, uspe se upreti seksu z neznanko. Prvič zavrne ponudbo oboževalke. Preda se le eni in si pusti čutiti ljubezen.

Še par zanimivih stavkov:

” Nihče od nas pravzaprav ne ve, kaj početi s seksom, kako ga uporabljati. Za večino ljudi je seks samo igračka - samo naviti jo je treba, pa bo kar sama tekala naokrog,” sem rekel.

“Kaj pa ljubezen?” je vprašala Valerie.

“Ljubezen je dobra za tiste, ki lahko prenesejo duševno obremenitev. To je tako, kot če poskušaš na hrbtu prenesti polno kanto smeti čez razpenjeno reko scanja.”

Ljudje, ki ne priznavajo nobene morale, so navadno prepričani, da so svobodnejši, ampak v glavnem samo niso zmožni čustev ali ljubezni. Zato začnejo menjavati partnerje. Eni mrliči fukajo druge mrliče.

Če lažeš človeku o njegovem talentu v obraz samo zato, ker ti sedi naproti, je to zares nedopustljivo, kajti potem bo ta nadaljeval, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da bo navsezadnje popolnoma zapravil svoje življenje. Ampak mnogo ljudi dela prav to, v glavnem prijatelji in sorodniki.

Medsebojni človeški odnosi nekako ne delujejo. Le prvih štirinajst dni je še nekaj pravega življenja, potem pa udeleženca začneta počasi izgubljati zanimanje drug za drugega. Maske padajo in začno se prikazovati resnični ljudje: čudaki, bedaki, blazneži, maščevalneži, sadisti, morilci. Moderna družba je ustvarila lastno vrsto ljudi, ki se zabavajo drug z drugim. To je dvoboj do smrti - v greznici.

Zakaj ne bi mogel imeti obeh? Kralj Mongut je imel devet tisoč žena. Samo pomisli: devet tisoč, deljeno s tristo petinšestdesetimi dnevi. Nobenih prepirov. Nobenih premorov ob menstruaciji. Nobene duševne preobremenitve. Samo veseljačenje in zabava in pir.

Ženske so daleč nad nami: mnogo bolje načrtujejo in so mnogo bolje organizirane. Medtem ko moški gledamo profesionalni nogomet ali pijemo pivo ali kegljamo, one, ženske, ta čas razmišljajo o nas, preučujejo in se odločajo - ali naj nas sprejmejo ali odslovijo, spremenijo ali ubijejo ali pa naj nas čisto preprosto pustijo. Navsezadnje je popolnoma vseeno, kako se odločijo, kakorkoli storijo, vedno končamo osamljeni in blazni.

“Si ti dober do tistih, ki te imajo radi?”

“Ne, jaz ne.”

“Zakaj ne?”

“Preveč sem še otročji; tega preprosto nisem zmožen.”

Sara je bila res dobra duša. Res bi bilo škoda, da bi jo izgubil zaradi kakšne Tanye. Pa vendar sem ob Tanyi nekaj spoznal. Sara zasluži, da bolje ravnam z njo, kot sem to delal doslej. Ljudje si morajo biti kljub vsemu zvesti, četudi niso poročeni. Zaupanje mora biti celo globlje, ker ga ne potrjuje noben zakon.

Moški potrebuje veliko žensk samo takrat, kadar ni nobena dosti prida. Če fuka s preveč različnimi ženskami, izgubi svojo lastno identiteto. Sara je zaslužila kaj boljšega, kot pa sem ji jaz nudil. Vse je bilo odvisno samo od mene.

Zakaj se grem te neresnične, umazane igrice? Se hočem za kaj maščevati? Si lahko v nedogled dopovedujem, da je vse skupaj preprosto samo raziskovanje, preučevanje ženske? Ves čas samo puščam, da se stvari dogajajo, ne da bi o njih tudi razmišljal. Ves čas mi gre samo za sebično, ceneno naslado. Prav tak sem kot pokvarjen gimnazijec…Barantam z življenji in dušami, kot bi bili moje igračke. Kako se sploh lahko imenujem človek? Kako sploh lahko pišem pesmi? Iz česa sploh sem?

Pisanje bo šlo v pozabo. Pisanje je veliko manj pomembno kot resnični doživljaj. Pisanje je samo njegova usedlina. Za svoje uresničevanje moški ne potrebuje ženske, mu pa kljub temu koristi, če jih vsaj nekaj pozna. Kajti le tedaj bo ob slovesu spoznal, kaj se pravi biti zares osamljen in blazen, in le na ta način bo izvedel, kaj ga čaka, ko bo napočil njegov lastni konec.

Nekatere ženske so ljubeznivejše od drugih, nekaterim si preprosto ti zanimivejši, in sem in tja naletiš na zunaj lepe, znotraj pa mrzle ženske, ki so ti preprosto potrebne, da se zajebeš in usreješ, kakor v kakšnem zajebanem krvavem in usranem filmu. Ljubeznivejše fukajo bolje, in ko živiš nekaj časa z njimi, se ti zazdijo tudi lepe iz čisto preprostega razloga, ker sploh so.

Se strinjate z napisanim?

Knjiga mi je dala misliti, priporočam v branje

Melanholični dnevi. Tako poimenujem dneve, ko nisem jaz jaz. Oziroma sem tako jaz, da se ne prepoznam več. In bela barva zdaj postane črna. In črna postane bela. Včeraj je bilo včeraj, danes je danes in moja glava ne čuti več istih trenutkov tišine, kot včeraj. Ni več miru, begam sem ter tja, in ko mi začne živce parati še glavobol, ki je posledica prevelike doze razmišljanja, se poskušam zamotiti z glasbo. Ne uspeva najbolje, saj se misli potopijo še globlje, v neznane vode, ki jih vidim zelo redko, vse odkar sem si prisegla, da jih nočem več videti. “Gledati z zaprtimi očmi, poslušati z enim ušesom, dihati z ledeno hladnimi pljuči. Ne-živeti, pa vendar živeti v pravljici brez princa, brez konja, brez dobrih vil, ki ti s čarobnimi palčkami pričarajo vse, kar si želiš, brez vitezev, brez magičnih sončnih zahodov. In ob tem uživati trenutke vsakdanjih malenkosti.” In prav ti trenutki so tisti, ki polepšajo dneve in brez katerih bi bil vsak dan prazen, napolnjen s povprečnostjo mrakobnega sivega nedeljskega popoldneva. Te trenutke si vsekakor zapomniš. Ampak, kako vedeti, kdaj je tisto, kar imaš, najboljše? Najlepši trenutek? Najboljši prijatelj? Najboljša zabava? Najlepši dan? Najbolj pristen smeh? Kdaj to veš, in kako to veš?

Nočem biti tako prekleto zmedena in obenem trdna, močna, brezbrižna, samosvoja,…pa prav to postajam. Včasih si želim, da bi bila spet tista krhka deklica, ki je jokala za pohojeno mravljo in sanjala o pravljičnih scenarijih. Ki je tudi vedela, kaj hoče. In zakaj hoče. Zdaj se je deklica prelevila v malce preveč realno žensko. Kljub neizmerni koristnosti realnega pogleda na svet, pa je to še vseeno veliko manj zanimivo, kot pa večno pehanje za neuresničljivimi sanjami. Ko kar drhtiš zaradi sanj, ko te prevzame vonj skorajšnega zmagoslavja. Morda se motim, in bom čez nekaj mesecev ugotovila, da je prav, da še vedno sanjam, le da so moje sanje pač bolj realne. Niso tako izmuzljive, saj jih lahko ujameš za rokav. Komajda. In niso odvisne od drugih, ampak le od mene. A če so odvisne le od mene, kaj če preneham sanjati? Kaj če se bom zadovoljila s premajhnim? Kaj če sploh ne znam več sanjati o najboljšem, ker sem zadovoljna že s tem, kar imam, pa vendar mi to ne prinaša nujno vedno sreče?

Zoprna zmedenost bo ostala na krožniku, mislim, da vsaj še kakšen mesec ali dva ali tri, ampak upam da bo kmalu minila. Melanholičnih dnevov nočem in sem trdno odločena, da jih brcnem v rit navkljub zmedenosti. Saj sem lahko zmedena tudi brez tuhtanja in premetavanja po postelji cel dan. To res ni prijeten spremljevalec.

Hecno, sem že mislila, da vse vem, pa sem ugotovila, da pravzaprav nič ne vem.

Ima kdo recept, kako imeti prazno glavo?

Melanholični dnevi pridejo nepričakovano in nesramno prekinejo moj tok življenja. Kje so tisti veseli brezskrbni dnevi, ko občutim samo mladost? In jo spoznam po tem, kako diši. Ko se mi nikamor ne mudi. Gor dol gor dol, moje misli se nočejo ustaviti. Zaletavajo se v stene lobanje, silijo ven, na plano, na prostost. Moj jaz jim tega ne dovoli, ker točno ve, da se misli ne ujemajo z dejanskimi željami in bi naredile le še večjo zmedo. Želje se spreminjajo iz ure v uro, nič ni kot včeraj, ne znam razvozlati lastne uganke. Prosim, ustavite vlak, izstopila bi!

Pa sem prišla nazaj. Sicer zdrava a s povsem izpraznjenimi baterijami. Nikoli ne bi mogla verjeti, da te trop mulcev in bivanje v naravi lahko tako zelo izčrpa, če ne bi sama tega doživela. Prav tako spanje v spalki ne pripomore k splošni spočitosti. Govorim o taborjenju, s taborniki smo namreč uspešno preživeli 8 dni popolne divjine. Našli smo travo, postavili vsaj približno delujočo jedilnico, kuhinjo, dve umivalnici(uporabni le za zobe, pranje posode,kajti za tuširanje smo uporabljali kar reko, ki je tekla ob neposredni bližini), šotore in kotičke s klopcami, kavči, mizami in ognjiščem.

Prva stvar, ki sem se je morala navaditi, je bila disciplina, to pomeni vstajanje ob pol 8ih in zbor v vrstah, odvisnih od starosti tabornikov. Pa obvezno si moral imeti na sebi rutko in majico, ki so jih dobili vsi taborniki. Potem telovadba, zajtrk, kosilo in malice ob določenih urah. Če si zamudil, si pač ostal brez. Oziroma, je bil kuhar, ki je mimogrede sposojen iz kranjskega Dalija, toliko prijazen, da ti je skuhal, spekel, pogrel, karkoli, vse, kar si zamudil

Da pohvalim tega kuharja, jedli smo noro dobro za dane razmere. Če vam imena tajitos, sticky fingers, kruhki z mozzarelo in paradižnikom, tortilje, makaroni s tuno itd. ne premamijo apetita, nam so vsekakor ga! In bili smo zelo presenečeni, da so se tako potrudili za nas. Tega še v domači hiši ne jemo, kdo bi si mislil, da bomo to okusili v divjini, ko je polno blata, lije dež in se znajdeš kakor veš in znaš.

Zdaj, ko sem novopečena tabornica, letos sem namreč prvo leto in sem uspešno prestala še-dolgo-ne-bo-pozabljen(žugam s prstom!) krst, sem osvojila kar nekaj novih besed in jih dala v svoj besedni zaklad. Ob vsaki omembi meni do zdaj še ne slišanega izraza, me je zajela začetna zmedenost, ki ji je sledilo hitro navajanje in nadaljna uporaba Ja, če se vklučiš k tabornikom malce pozno, te čaka a lot of catching up to do. Zato se zahvaljujem svojim kompanjonom, ki so mi potrpežljivo razložili vse možne izraze, igrice, fore, opravila itd…ki se jih lahko spomnijo samo taborniki.

Teden je bil zanimiv, poln vsakodnevnih aktivnosti, smeha, zabave, trdega dela (mi smo bili delovna ekipa, ki smo poskrbeli za večerni in popoldanski program, vmes pa delali vsa dela, ki se jih je spomnilo vodstvo. Ja, bili smo zelo pridni.). Naš kotiček je postal tudi najbolj zaželjen in obiskan, zahvaljujoč najudobnejšim foteljem, ki jih lahko narediš iz žebljev, lesa in tiste bele koprene, ki se uporablja za pokrivanje solate Streha ni puščala, imeli pa smo tudi zelo mamljivo ponudbo cukra, ki se je prilegel prav vsakomur, ki je “po naključju”(zdaj vemo zakaj) zašel v naš kotiček. Kaj češ, vsak mora vsaj enkrat na dan ugrizniti v kakšen piškot, drugače je siten. Šalo na stran, bilo je super a kljub temu sem komaj čakala na svojo domačo in toplo in udobno posteljo.

tega zgoraj nisem počela, da se razume

In tako kot je rekel nek moj taborniški prijatelj med vožnjo domov: vse tisto, česar ne moreš početi v normalnem vsakdanjem življenju, počneš pri tabornikih In mi obenem razložil, da so imeli spomladi nekje v neki koči en teden obrnjen na glavo. Torej, zbujaš se ob 8ih zvečer in ješ zajtrk, potem delavnice, druženje, ob 1ih ponoči kosilo, kateremu sledijo aktivnosti, nato malica in večerja ob 6ih zjutraj. Žurali so ob 10ih zjutraj in spali popoldan, ko so spet ob 8ih zvečer morali na zajtrk. Za lažje razumevanje, dan je bil noč, noč je bil dan. Baje so jim popolnoma uničili ritem. Hehe, nič nenavadnega za tabornike

Piše se leto 2008.

Čas: 27.-29. junij

Kraj: Otočec

Vedeli smo, da nas čaka hud žur, velike količine blata in “naša” glasba čez cel dan. Nismo pa vedeli, da bodo ti trije dnevi tako zelo dobri, nori, čudoviti, da nam bodo še dolgo ostali v spominu in nas greli v mrzlih nočeh. Ja, vse to in še veliko več je Rock Otočec. Dnevi brezskrbnega poležavanja, pitja pira na toplem soncu, metanja po blatu in kopanja v Krki.

Tudi če se ti popolnoma nič ne da, se lahko zabavaš ob pogledu na poslikana telesa, na nore živobarvne frizure (za katero jaz na žalost nisem imela jajc), lahko igraš fuzbal, lahko skačeš v zrak, lahko tekmuješ v skoraj vsem, česar se domisliš (tu moram pohvaltiti izvirno in zelo praktično domislico, da kdor pobere s tal 50 plastičnih pirovskih kozarcev, dobi brezplačno pivo). Zabava te impro liga, radio GaGa in seveda finale v nogometu (bravo Španci!). In še bi lahko naštevala…

In če vas še ni premamilo doživetje treh dni, ko čas mine kot minuta, ko se ponoči vsi zberejo pod šotorom in plešejo do jutra, ko se vsi skupaj v sproščenem vzdušju predajajo poletju in preprosto uživajo… potem vas mora premamiti druženje s prijatelji, ki je prav zares neprecenljivo.

Ko sediš na vlaku, napolnjenem z zabave željnimi ljudmi, ki se odpravljajo tja, kjer se raj začne in pivo teče v potokih. Mladi po srcu, mladi po telesu, ali oboje. Takrat te prvič zajame občutek, ki te spremlja še cel festival. Mladost. Norost.

Ko čakaš, da te avtobus odpelje na cilj, v senci, pod drevesi, sedoč na ruzakih in se ti nikamor ne mudi. Poletje.

Ko se skopaš v ledeno hladni Krki, se sušiš na soncu in ti neznani Slovenci dajo Laško ter te povrhu še radodarno zmasirajo s kremo, ki diši po tropskem sadju. Mnjam. Zraven se vrti glasba, ki ti je pisana na dušo. Pa kaj bi sploh še želela?

Ko se vsi zapodijo pred oder, ko zaslišijo Niete in skačejo kot ponoreli. Ko začne padati dež in je vsem vseeno. Ko padeš po tleh, se pobereš in poješ naprej. Ko se greš tuširat, ker si ves blaten, pod ledeno hladen tuš, ob enih ponoči, in to oblečen.

Ko s prijatelji plešeš po mizah in šanku ter poješ komade, ki jih vrti didžej, kajti koncerti so se že zdavnaj končali. Ko spiš v šotoru do 12ih in ti je toplo. Res prijetno toplo. Ali ko še nočeš spat, saj je zadnji dan in poiščeš lokal s sestavljivimi fotelji, se uležeš ter opazuješ, kako se dela dan. Počasi zapreš oči in v nežnem objemu zaspiš za pet minut.

Ko nazaj grede vsi ujamejo vlak, ki odpelje pred tvojimi očmi. Ti gledaš za njim, ne moreš pa vstopiti, ker sta dva tvoja prijatelja samo-za-minuto skočila v trgovino in pač ne moreš brez njiju domov. Pa se potem usedeš pod drevesa v park, ješ futr iz merkatorja, se nato premakneš v rockerski lokal Lokalpatriot in chilliraš.

Vse je tako prepleteno z mladostno prepostostjo, tako simpatično, da res ne moreš biti slabe volje. Zamujen vlak gor ali dol.

Hvalabogu, da je bil dež le prvo noč, naslednji trije dnevi pa so bili topli in sončni. Nisem se pretaknila blata, nisem se metala vanj, sem pa opazovala druge blatneže, ki so bili kot kakšni rjavi kipci Naužila sem se zabave, sonca, vode, mokrih poljubov, smeha, petja, glasbe…zdaj se je poletje prav zares začelo.

Raj je raj na rock otočcu! Raj je raj rock je raj!

Skupaj v raju. Z raznimi poslanstvi, a podobnimi občutki. Občutki, ki se sicer spreminjajo, a so v vsakem trenutku pozitivni.
Se ne pretvarjamo, se radi zbližujemo. Nestrpnost nam je tuja. Drugačni so enakovredni. Daljni nas ne motijo, bližnje imamo radi. Razpiramo stisnjene pesti, iščemo poglede odprtih oči.
S tem, ko se je Rock Otočec prvič zgodil, nas ni le on zaznamoval, pač pa ga skupaj oblikujemo in negujemo. Rock Otočec ni le tridnevni festival.
Veliko lahko naredimo drug za drugega tudi v prihodnje - ker se poznamo.
Franci Kek

It’s the little things, that matter.

Tako kot smo si ljudje različni, tako različne predstave, pričakovanja, vrednotenja imamo. Za nekatere je neprecenljivo to, kar je za nekoga drugega običajno in vsakdanje ter tega prav posebej ne ceni. In obratno, to, kar je za nekatere povsem samoumevno, ima za nekoga drugega veliko vrednost.

Neprecenljive stvari, večinoma tiste malenkosti, ki so pomembne, so zame:

-da te vsak dan prebudi ptičje petje

-dan brez obveznosti, ki ga lahko preživiš točno tako, kot tebi paše

-natakar, ki ti z nasmeškom postreže kavo

-veter v laseh, ki je tako prijetno mehak, kot bi te božal

-petje v avtu

-zadnji bonbon iz bonboniere, ki ga z užitkom zmažeš

-spontanost

-dež, ki pada na streho in ustvarja prijeten zvok domačnosti ter te prijetno uspava

-rdeč dežnik

-da lahko pokličeš prijatelja ob treh zjutraj in te bo poslušal

-smeh brez razloga, ker pač paše

-lovljenje snežink sredi okrašenega mesta

-vonj sveže opranih las

-to, da lahko noro plešem brez opojnih substanc

-majhna presenečenja, za katera se ti še sanjalo ni

-da si rečeš: jutri je nov dan!, in tako tudi deluješ - vsak dan je nekaj posebnega

-poletni dež, ki shladi pregreto telo in počasi kaplja na kožo

-kepanje s prijatelji in delanje angelčkov v snegu (It makes me feel like a complete child again )

-ko zmanjka vsega sladoleda, ostane le tvoj najljubši okus

-domišljija, ki je tako velika, da lahko v vsakem trenutku z mislimi pobegneš kamorkoli hočeš

-smešni filmi in videoposnetki, ob katerih se na glas smejiš

-da dosežeš cilj, pa četudi gre za malenkost

-ko ne veš, ali so bile sanje resnične ali ne, in sprašuješ ljudi okoli, kaj je res in kaj ni, in se ti vsi smejijo

-biti štorast, to zna biti zelo zelo zabavno (tako zate kot za vse ostale)

-glasba, ki te celega prevzame

-navdušenost, zavzetost in preciznost mladih fotografov, ki željno odkrivajo nove motive in nam razkazujejo svojo dušo, me navdihujejo in postanem spet malo ustvarjalna

-visoki škornji, v katerih se počutiš kot v westernu

-naključen dotik, ki sproži razburljiv val ugodja po celem telesu

-maškare, ko so vsi prijatelji našemljeni in delajo traparije in je sploh ves dan trapast in neresen

-to, da se zavedam, da lahko storim karkoli

-oranžna in zelena stena v moji sobi, ki mi dajeta energijo

-ukraden poljub

-da vem, da sem za vse v življenju odgovorna le jaz in da bo moje življenje prav takšno, kot si ga bom ustvarila sama

-da zmorem pesimizem pregnati v enem dnevu, če pa se vrne, ga brcnem daleč proč

-v trenutku, ko se ti zdi, da gre vse narobe, te sosedov otrok na ulici prime za roko in počutiš se lažjega

-mehki nežni poljubi, nabiti s čustvi, ki ti spodnesejo tla pod nogami

-ko te prijatelji tako močno nasmejijo, da se ti začne kolcat, in se ti ne neha kolcat še dve uri, ker te prijatelji dve uri spravljajo v smeh

-topel objem

-prijazen optik, ki si zapomni tvoje ime, čeprav si ga videl le trikrat v življenju in čeprav ima vsakodnevno ogromno kupcev

-dobra knjiga in češnje

-skok v morje po enem letu

-občutek, ko ne rabiš ničesar več in … si preprosto srečen.

Priceless.

Katere malenkosti so pa za vas pomembne?

Naslov je čisto naključen naslov pesmi v moji playlisti. The Cure.

Danes je bil pa tak pester dan, da je treba zabeležit dogajanje. Običajno nikoli ne pišem, kaj se je dogajalo čez dan, ker prvič nimam toliko časa/volje pa tudi zdi se mi brezveze dolgoveziti o svojem vsakdanu, ki je itak vsaj pol toliko zbegan, kot sem pa sama.

Do okoli treh popoldne je bilo kot običajno: mešanje zraka v šoli, ker smo že zdavnaj končali z ocenjevanjem in podobnimi zadevščinami in smo večinoma preživeli pouk razporejeni po lokalčkih. Sproščeno in počasi.

Pridem domov in se usidram na obsončeno teraso. Noge v zrak-čas za počitek (kot da nisem že cel dan presanjala ). Se zmenim za kavo zvečer in tu nastane problem. Očeta še ni, matere še ni, sklep: avta ni. Ker živim v nekoliko oddaljenem kraju, je težko priti v središče dogajanja, če si brez avta. Pride oče, ampak ker vozi predolg avto (ki mi ga tako ali tako še ne zaupa), sem še vedno v istem položaju. Ura se bliža 6 in matere od nikoder. Ko se končno prikaže, ugotovi, da je brez bencina. Da lučka že piska. Super. Večne komedije pri naši hiši. Dobri oče se odloči natankati malo bencina iz kantice in dobim le zagotovilo, da bo avto že nekako prišel do mesta in nazaj. “Hm, kaj pa jutri za v službo?”

Ok, rečem,da bom šla tankat, ker sem taka dobra dušca Z zaskrbljenimi obrazi in polna nasvetov za varno vožnjo mi starša pomahata in končno se odpeljem. Na poti se mi posveti, da še nikoli v teh parih mesecih, odkar imam izpit, nisem šla tankat. Huh, ne znam tankat. Sem že gledala, kako se stvari streže, a vsi vemo, da je treba probat, da res veš. In pojma nimam, kateri bencin je sploh treba natankat. Za povrh vsega se skoraj zaletim v rit Ljubljančanu, ki se je ustavljal zaradi butastega kombija, ki ni vedel kje se nahaja in kar nekaj sredi ceste obračal. Hvalabogu za moje reflekse, čeprav se že odločam, kako bi si naštelala v avto nek opomnik, ki bi me vsakih 10 minut zbudil iz mojega sanjarjenja. Ne morem se zanesti na te reflekse, ki so tu bolj po sreči kot pa po pameti. Ob vožnji z avtom se mi namreč ponudi super priložnost za razmišljanje in delanje načrtov.

Dobro, rahlo prestrašena se odpeljem proti mestu in utrne se mi ideja, da bi lahko skupaj s prijateljem, s katerim naj bi se dobila, odšla na bencinsko. On se strinja, čeprav je obema smešno, ker res pojma nisem imela, kaj in kako. Temu bi rekli: kura brez glave. Ko je bencin v avtu, je treba plačat. Grem noter v upanju, da bo konec smeha. Me takoj ustavi nek tujec, Nemec, in vpraša če govorim nemško. (pa kje si mene našel? ne bi o svojem znanju tega jezika). “Un bischen.” Oba, jaz in on, me naenkrat popraviva: “Ein bischen.” Ja ja, sej sem vedla. Raztresena kot sem, sem ga poslala ven in pokazala na prijatelja in rekla, da naj njega praša, ker jaz ne znam tako-zelo-dobro, da bi mu razložila pot do nekega oddaljenega kraja, ki jo je želel vedeti. Bi se revež najprej namučil z mojo nemščino, potem pa še izgubil v naših gorah. Nato grem proti blagajni in pred mano stoji učitelj plavanja, ki se mi reži na vsa usta.

“Zdravo, kako ste?”

“Dobro, kaj si pa ti vsa razposajena?”

“Jaz?” Povem da sem se skoraj zaletela, da prvič tankam in da me še Nemci zaslišujejo. Potem se še vsi prodajalci začnejo smejat. Vem, da sem včasih zmedena. Pa rahlo smešna. Še sama seb se nasmejem in dan je takoj lepši. Že od nekdaj so mi všeč zmedeni ljudje, ker se jim lahko vsako minuto dneva smeješ, in ti ne zamerijo.

Moja prva izkušnja s tankanjem bencina je bila smešno-čudna, ampak sem uspešno dosegla cilj. Seveda s prijazno pomočjo mladeniča.

Greva najprej na gugalnice. Sliši se čudno, ampak jaz imam rada igrala. Ko sem bila otrok, sem vse dneve preživela na igrišču. In živela v svetu toboganov, vlakcev, gugalnic in podobnih zviralih. To je bilo moje življenje in največje veselje. Poleg sladoleda, jasno . Zdaj sem teoretično odrasla in po dolgem času se je bilo fenomenalno zopet gujsati in, čeprav je bilo igrišče polno otročadi, je bilo prav prijetno. Sonce je grelo najini telesi in čas je hitro tekel. Zaključila sva s kavo in kratkim ogledom dogajanja na ulicah. Fletno poletno.

Na poti skozi mestne ulice pa me je ustavilo neko dekle in vprašalo, kje sem kupila allstarke “Kaj?” Spet me je presenetilo. Preden se zavem, kaj me sploh sprašuje, že skoraj odide. Nato pa ji le povem, da sem jih kupila, sicer že dve leti nazaj, v Ljubljani, dvignem hlačnico in pokažem, da so visoke allstarke s potiskom na notranji strani. Dekle jih še bolj navdušeno z nasmeškom pohvali in odide naprej. Pogumna punca, da kar takole sredi ulice popolno neznanko sprašuje po čevljih. Prav takšnih punc manjka.

Tako. To je bil moj, rahlo zbegan, ampak lep dan. Še več takih

Končno je tu. Topla, sproščujoča, lenobna. Najlepši del mojega vsakdana je poležavanje na terasi, medtem ko mi obraz greje sonce in želim si, da bi bilo več mesecev v letu prav takih. Saj bi morala kaj postoriti, o seveda, ampak zajela me je pomladanska utrujenost. Try to overcome that? Huh, that’s a tough one. Ni zdravila, treba je preležat, prespat. In tako večino dneva prespim, preležim, presanjam, ponoči pa me redko najdete doma. Spremlja me nežna glasba, ki prinaša spomine in občutke raznoraznih dogodivščin. Skoraj vsaka pesem me spomne na kakšen kraj, na kakšen dogodek ali osebo. Ob lepih spominih me prevevajo čudoviti občutki toplote, ki se prijetno spajajo s spomladanskim soncem. Zaprem oči in z lahkoto podoživim vse, prikličem si najmanjše podrobnosti in sem zopet tam. Če so spomini smešni, se nasmejim, včasih celo tako na glas, da moji družini ni jasno, ali je z mano kaj narobe ali spet sanjam ali sem pač čudna.

Oče pravi, da bi morala malo manj žurat pa malo več spat in delat. Aha. Sigurno. Zraven se pritajeno smeji (who knows what he’s thinkin of) in doda, da naj kar uživam.

Potem še ponosno pove, da sem podedovala svojo domišlijo po njem. To mi je dalo misliti, ker sva se ravno takrat vozila v avtu (ura je 8 zjutraj) in je začel razglabljati, kako se mu zdi cesta do doma kot nek zelen tunel. “Pol greš pa tko: skozenj….in pol tko: vau!” Ampak oče, to so le drevesa ob cesti, si mislim in sem modro tiho ter raje preverim, če ima še smisel za humor (katerega naj bi tudi podedovala po njem) in ga malce zafrkavam. Se samo meni zdi, da rek: “Bolj star, bolj nor” drži? Te najine vožnje si bom res zapomnila, ker se vedno ali skregava ali pa oba reživa na ves glas. Še največkrat je kombinacija obojega.

Moja domišljija, žuri, smeh, sonce, sladoled, poljubi. Oja. Ob tej kombinaciji je težko s trezno glavo misliti na obveznosti. No, sej enkrat v roku dveh tednov me bo ujela evforija in bom začela izvajati videz biti resna Do takrat pa: uživancija.

BFM: Neki sladkega

V očeh pa najdem neki sladkega…

Spet ena muzikalična. Pink Floydi, stari mačkoni, odlični, presunljivi.

To pesem mi je nekdo pel…v tišini pomladnega popoldneva…samo zame. Ravno včeraj

We’re just two lost souls swimming in a fish bowl, year after year…