lahko bi zletela in ujela svoje sanje

Pa sem prišla nazaj. Sicer zdrava a s povsem izpraznjenimi baterijami. Nikoli ne bi mogla verjeti, da te trop mulcev in bivanje v naravi lahko tako zelo izčrpa, če ne bi sama tega doživela. Prav tako spanje v spalki ne pripomore k splošni spočitosti. Govorim o taborjenju, s taborniki smo namreč uspešno preživeli 8 dni popolne divjine. Našli smo travo, postavili vsaj približno delujočo jedilnico, kuhinjo, dve umivalnici(uporabni le za zobe, pranje posode,kajti za tuširanje smo uporabljali kar reko, ki je tekla ob neposredni bližini), šotore in kotičke s klopcami, kavči, mizami in ognjiščem.

Prva stvar, ki sem se je morala navaditi, je bila disciplina, to pomeni vstajanje ob pol 8ih in zbor v vrstah, odvisnih od starosti tabornikov. Pa obvezno si moral imeti na sebi rutko in majico, ki so jih dobili vsi taborniki. Potem telovadba, zajtrk, kosilo in malice ob določenih urah. Če si zamudil, si pač ostal brez. Oziroma, je bil kuhar, ki je mimogrede sposojen iz kranjskega Dalija, toliko prijazen, da ti je skuhal, spekel, pogrel, karkoli, vse, kar si zamudil

Da pohvalim tega kuharja, jedli smo noro dobro za dane razmere. Če vam imena tajitos, sticky fingers, kruhki z mozzarelo in paradižnikom, tortilje, makaroni s tuno itd. ne premamijo apetita, nam so vsekakor ga! In bili smo zelo presenečeni, da so se tako potrudili za nas. Tega še v domači hiši ne jemo, kdo bi si mislil, da bomo to okusili v divjini, ko je polno blata, lije dež in se znajdeš kakor veš in znaš.

Zdaj, ko sem novopečena tabornica, letos sem namreč prvo leto in sem uspešno prestala še-dolgo-ne-bo-pozabljen(žugam s prstom!) krst, sem osvojila kar nekaj novih besed in jih dala v svoj besedni zaklad. Ob vsaki omembi meni do zdaj še ne slišanega izraza, me je zajela začetna zmedenost, ki ji je sledilo hitro navajanje in nadaljna uporaba Ja, če se vklučiš k tabornikom malce pozno, te čaka a lot of catching up to do. Zato se zahvaljujem svojim kompanjonom, ki so mi potrpežljivo razložili vse možne izraze, igrice, fore, opravila itd…ki se jih lahko spomnijo samo taborniki.

Teden je bil zanimiv, poln vsakodnevnih aktivnosti, smeha, zabave, trdega dela (mi smo bili delovna ekipa, ki smo poskrbeli za večerni in popoldanski program, vmes pa delali vsa dela, ki se jih je spomnilo vodstvo. Ja, bili smo zelo pridni.). Naš kotiček je postal tudi najbolj zaželjen in obiskan, zahvaljujoč najudobnejšim foteljem, ki jih lahko narediš iz žebljev, lesa in tiste bele koprene, ki se uporablja za pokrivanje solate Streha ni puščala, imeli pa smo tudi zelo mamljivo ponudbo cukra, ki se je prilegel prav vsakomur, ki je “po naključju”(zdaj vemo zakaj) zašel v naš kotiček. Kaj češ, vsak mora vsaj enkrat na dan ugrizniti v kakšen piškot, drugače je siten. Šalo na stran, bilo je super a kljub temu sem komaj čakala na svojo domačo in toplo in udobno posteljo.

tega zgoraj nisem počela, da se razume

In tako kot je rekel nek moj taborniški prijatelj med vožnjo domov: vse tisto, česar ne moreš početi v normalnem vsakdanjem življenju, počneš pri tabornikih In mi obenem razložil, da so imeli spomladi nekje v neki koči en teden obrnjen na glavo. Torej, zbujaš se ob 8ih zvečer in ješ zajtrk, potem delavnice, druženje, ob 1ih ponoči kosilo, kateremu sledijo aktivnosti, nato malica in večerja ob 6ih zjutraj. Žurali so ob 10ih zjutraj in spali popoldan, ko so spet ob 8ih zvečer morali na zajtrk. Za lažje razumevanje, dan je bil noč, noč je bil dan. Baje so jim popolnoma uničili ritem. Hehe, nič nenavadnega za tabornike