Prihodnost je nepredvidljiva, a vseeno ima določeno pot, saj jo deloma kroji preteklost. Načrtovanje nima nekega velikega smisla, saj je ponavadi zakon narave tak, da se načrti sfižijo. Moč je v želji, ta se uresniči, saj človek naredi (skoraj) vse, da dobi željeno. Želje so spet lahko pretirane, sledi razočaranje, to pa nam da pomembno izkušnjo, ki vpliva na to, da v prihodnosti že uničimo morebitno uresničitev želje. Kot afirmacija, negativna, ki si jo ponavljamo v glavi, stalno, dan za dnem. Prihodnost je v resnici taka, kot si jo naredimo. Ustvarja jo preteklost, sekunda sedanjosti in predvsem, naše misli.

Rada bi izbrisala mnogo stvari iz preteklosti, ki me spremljajo v sedanjosti in rišejo prihodnost, kot najbrž vsak od nas. Tiste stvari, ki so me oblikovale in me zavirajo, ob katerih bi se najraje zavlekla v nek oddaljen kot in pustila, da vihar čustev mine. Ampak pravijo: tako je bilo namenjeno. Najbrž obstaja prekleto dober razlog, da je tako, kot je.

Yoko Ono said that the lyrical content of “Imagine” was “just what John believed — that we are all one country, one world, one people. He wanted to get that idea out.”

In the book Lennon in America, written by Geoffrey Giuliano, Lennon commented that the song was “an anti-religious, anti-nationalistic, anti-conventional, anti-capitalistic song, but because it’s sugar-coated, it’s accepted.” Lennon also described it as “virtually the Communist Manifesto”.

vir 

“The soul would have no rainbow had the eyes no tears.”

“Life is like a rainbow. You need both the sun and the rain to make its colors appear.”

“In order to have friendship you must look past the color to the soul, because within the soul lies a rainbow of many colors.”

vir

The only real voyage of discovery consists not in seeking new landscapes, but in having new eyes. M. Proust

Anybody seen my baby? 

Anybody seen my baby?

Anybody seen her around?

Kljub preveliki množici žensk omenjenih v knjigi, in katerih imen si sploh ne uspeš zapomniti, se mi zdi super to, da je pisatelj tako nazorno in preprosto predstavil tavanje samca v poznih petdesetih letih in iskanja lastnega zadovoljstva. In predvsem, predstavil je odnos moškega do žensk, ki je včasih zelo presenetljivo hladen in krut. Junak vseskozi neskončno uživa v pijančevanju in seksu. Proti koncu knjige pa se mu zmeša od stalnega menjavanja žensk, od hladnosti, od nečustvenega odnosa z njimi, in se zjoka. Potem se le odloči za eno žensko, tisto, ki ga je najbolj prevzela. Do katere čuti nekaj več. Na koncu mu uspe to, kar ga je v bistvu ves čas spravljalo v obup, uspe se upreti seksu z neznanko. Prvič zavrne ponudbo oboževalke. Preda se le eni in si pusti čutiti ljubezen.

Še par zanimivih stavkov:

” Nihče od nas pravzaprav ne ve, kaj početi s seksom, kako ga uporabljati. Za večino ljudi je seks samo igračka - samo naviti jo je treba, pa bo kar sama tekala naokrog,” sem rekel.

“Kaj pa ljubezen?” je vprašala Valerie.

“Ljubezen je dobra za tiste, ki lahko prenesejo duševno obremenitev. To je tako, kot če poskušaš na hrbtu prenesti polno kanto smeti čez razpenjeno reko scanja.”

Ljudje, ki ne priznavajo nobene morale, so navadno prepričani, da so svobodnejši, ampak v glavnem samo niso zmožni čustev ali ljubezni. Zato začnejo menjavati partnerje. Eni mrliči fukajo druge mrliče.

Če lažeš človeku o njegovem talentu v obraz samo zato, ker ti sedi naproti, je to zares nedopustljivo, kajti potem bo ta nadaljeval, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da bo navsezadnje popolnoma zapravil svoje življenje. Ampak mnogo ljudi dela prav to, v glavnem prijatelji in sorodniki.

Medsebojni človeški odnosi nekako ne delujejo. Le prvih štirinajst dni je še nekaj pravega življenja, potem pa udeleženca začneta počasi izgubljati zanimanje drug za drugega. Maske padajo in začno se prikazovati resnični ljudje: čudaki, bedaki, blazneži, maščevalneži, sadisti, morilci. Moderna družba je ustvarila lastno vrsto ljudi, ki se zabavajo drug z drugim. To je dvoboj do smrti - v greznici.

Zakaj ne bi mogel imeti obeh? Kralj Mongut je imel devet tisoč žena. Samo pomisli: devet tisoč, deljeno s tristo petinšestdesetimi dnevi. Nobenih prepirov. Nobenih premorov ob menstruaciji. Nobene duševne preobremenitve. Samo veseljačenje in zabava in pir.

Ženske so daleč nad nami: mnogo bolje načrtujejo in so mnogo bolje organizirane. Medtem ko moški gledamo profesionalni nogomet ali pijemo pivo ali kegljamo, one, ženske, ta čas razmišljajo o nas, preučujejo in se odločajo - ali naj nas sprejmejo ali odslovijo, spremenijo ali ubijejo ali pa naj nas čisto preprosto pustijo. Navsezadnje je popolnoma vseeno, kako se odločijo, kakorkoli storijo, vedno končamo osamljeni in blazni.

“Si ti dober do tistih, ki te imajo radi?”

“Ne, jaz ne.”

“Zakaj ne?”

“Preveč sem še otročji; tega preprosto nisem zmožen.”

Sara je bila res dobra duša. Res bi bilo škoda, da bi jo izgubil zaradi kakšne Tanye. Pa vendar sem ob Tanyi nekaj spoznal. Sara zasluži, da bolje ravnam z njo, kot sem to delal doslej. Ljudje si morajo biti kljub vsemu zvesti, četudi niso poročeni. Zaupanje mora biti celo globlje, ker ga ne potrjuje noben zakon.

Moški potrebuje veliko žensk samo takrat, kadar ni nobena dosti prida. Če fuka s preveč različnimi ženskami, izgubi svojo lastno identiteto. Sara je zaslužila kaj boljšega, kot pa sem ji jaz nudil. Vse je bilo odvisno samo od mene.

Zakaj se grem te neresnične, umazane igrice? Se hočem za kaj maščevati? Si lahko v nedogled dopovedujem, da je vse skupaj preprosto samo raziskovanje, preučevanje ženske? Ves čas samo puščam, da se stvari dogajajo, ne da bi o njih tudi razmišljal. Ves čas mi gre samo za sebično, ceneno naslado. Prav tak sem kot pokvarjen gimnazijec…Barantam z življenji in dušami, kot bi bili moje igračke. Kako se sploh lahko imenujem človek? Kako sploh lahko pišem pesmi? Iz česa sploh sem?

Pisanje bo šlo v pozabo. Pisanje je veliko manj pomembno kot resnični doživljaj. Pisanje je samo njegova usedlina. Za svoje uresničevanje moški ne potrebuje ženske, mu pa kljub temu koristi, če jih vsaj nekaj pozna. Kajti le tedaj bo ob slovesu spoznal, kaj se pravi biti zares osamljen in blazen, in le na ta način bo izvedel, kaj ga čaka, ko bo napočil njegov lastni konec.

Nekatere ženske so ljubeznivejše od drugih, nekaterim si preprosto ti zanimivejši, in sem in tja naletiš na zunaj lepe, znotraj pa mrzle ženske, ki so ti preprosto potrebne, da se zajebeš in usreješ, kakor v kakšnem zajebanem krvavem in usranem filmu. Ljubeznivejše fukajo bolje, in ko živiš nekaj časa z njimi, se ti zazdijo tudi lepe iz čisto preprostega razloga, ker sploh so.

Se strinjate z napisanim?

Knjiga mi je dala misliti, priporočam v branje

Nočem biti tako prekleto zmedena in obenem trdna, močna, brezbrižna, samosvoja,…pa prav to postajam. Včasih si želim, da bi bila spet tista krhka deklica, ki je jokala za pohojeno mravljo in sanjala o pravljičnih scenarijih. Ki je tudi vedela, kaj hoče. In zakaj hoče. Zdaj se je deklica prelevila v malce preveč realno žensko. Kljub neizmerni koristnosti realnega pogleda na svet, pa je to še vseeno veliko manj zanimivo, kot pa večno pehanje za neuresničljivimi sanjami. Ko kar drhtiš zaradi sanj, ko te prevzame vonj skorajšnega zmagoslavja. Morda se motim, in bom čez nekaj mesecev ugotovila, da je prav, da še vedno sanjam, le da so moje sanje pač bolj realne. Niso tako izmuzljive, saj jih lahko ujameš za rokav. Komajda. In niso odvisne od drugih, ampak le od mene. A če so odvisne le od mene, kaj če preneham sanjati? Kaj če se bom zadovoljila s premajhnim? Kaj če sploh ne znam več sanjati o najboljšem, ker sem zadovoljna že s tem, kar imam, pa vendar mi to ne prinaša nujno vedno sreče?

Zoprna zmedenost bo ostala na krožniku, mislim, da vsaj še kakšen mesec ali dva ali tri, ampak upam da bo kmalu minila. Melanholičnih dnevov nočem in sem trdno odločena, da jih brcnem v rit navkljub zmedenosti. Saj sem lahko zmedena tudi brez tuhtanja in premetavanja po postelji cel dan. To res ni prijeten spremljevalec.

Hecno, sem že mislila, da vse vem, pa sem ugotovila, da pravzaprav nič ne vem.

Ima kdo recept, kako imeti prazno glavo?

Melanholični dnevi pridejo nepričakovano in nesramno prekinejo moj tok življenja. Kje so tisti veseli brezskrbni dnevi, ko občutim samo mladost? In jo spoznam po tem, kako diši. Ko se mi nikamor ne mudi. Gor dol gor dol, moje misli se nočejo ustaviti. Zaletavajo se v stene lobanje, silijo ven, na plano, na prostost. Moj jaz jim tega ne dovoli, ker točno ve, da se misli ne ujemajo z dejanskimi željami in bi naredile le še večjo zmedo. Želje se spreminjajo iz ure v uro, nič ni kot včeraj, ne znam razvozlati lastne uganke. Prosim, ustavite vlak, izstopila bi!

Prva stvar, ki sem se je morala navaditi, je bila disciplina, to pomeni vstajanje ob pol 8ih in zbor v vrstah, odvisnih od starosti tabornikov. Pa obvezno si moral imeti na sebi rutko in majico, ki so jih dobili vsi taborniki. Potem telovadba, zajtrk, kosilo in malice ob določenih urah. Če si zamudil, si pač ostal brez. Oziroma, je bil kuhar, ki je mimogrede sposojen iz kranjskega Dalija, toliko prijazen, da ti je skuhal, spekel, pogrel, karkoli, vse, kar si zamudil

Da pohvalim tega kuharja, jedli smo noro dobro za dane razmere. Če vam imena tajitos, sticky fingers, kruhki z mozzarelo in paradižnikom, tortilje, makaroni s tuno itd. ne premamijo apetita, nam so vsekakor ga! In bili smo zelo presenečeni, da so se tako potrudili za nas. Tega še v domači hiši ne jemo, kdo bi si mislil, da bomo to okusili v divjini, ko je polno blata, lije dež in se znajdeš kakor veš in znaš.

Zdaj, ko sem novopečena tabornica, letos sem namreč prvo leto in sem uspešno prestala še-dolgo-ne-bo-pozabljen(žugam s prstom!) krst, sem osvojila kar nekaj novih besed in jih dala v svoj besedni zaklad. Ob vsaki omembi meni do zdaj še ne slišanega izraza, me je zajela začetna zmedenost, ki ji je sledilo hitro navajanje in nadaljna uporaba Ja, če se vklučiš k tabornikom malce pozno, te čaka a lot of catching up to do. Zato se zahvaljujem svojim kompanjonom, ki so mi potrpežljivo razložili vse možne izraze, igrice, fore, opravila itd…ki se jih lahko spomnijo samo taborniki.

Teden je bil zanimiv, poln vsakodnevnih aktivnosti, smeha, zabave, trdega dela (mi smo bili delovna ekipa, ki smo poskrbeli za večerni in popoldanski program, vmes pa delali vsa dela, ki se jih je spomnilo vodstvo. Ja, bili smo zelo pridni.). Naš kotiček je postal tudi najbolj zaželjen in obiskan, zahvaljujoč najudobnejšim foteljem, ki jih lahko narediš iz žebljev, lesa in tiste bele koprene, ki se uporablja za pokrivanje solate Streha ni puščala, imeli pa smo tudi zelo mamljivo ponudbo cukra, ki se je prilegel prav vsakomur, ki je “po naključju”(zdaj vemo zakaj) zašel v naš kotiček. Kaj češ, vsak mora vsaj enkrat na dan ugrizniti v kakšen piškot, drugače je siten. Šalo na stran, bilo je super a kljub temu sem komaj čakala na svojo domačo in toplo in udobno posteljo.

tega zgoraj nisem počela, da se razume

In tako kot je rekel nek moj taborniški prijatelj med vožnjo domov: vse tisto, česar ne moreš početi v normalnem vsakdanjem življenju, počneš pri tabornikih In mi obenem razložil, da so imeli spomladi nekje v neki koči en teden obrnjen na glavo. Torej, zbujaš se ob 8ih zvečer in ješ zajtrk, potem delavnice, druženje, ob 1ih ponoči kosilo, kateremu sledijo aktivnosti, nato malica in večerja ob 6ih zjutraj. Žurali so ob 10ih zjutraj in spali popoldan, ko so spet ob 8ih zvečer morali na zajtrk. Za lažje razumevanje, dan je bil noč, noč je bil dan. Baje so jim popolnoma uničili ritem. Hehe, nič nenavadnega za tabornike

Čas: 27.-29. junij

Kraj: Otočec

Vedeli smo, da nas čaka hud žur, velike količine blata in “naša” glasba čez cel dan. Nismo pa vedeli, da bodo ti trije dnevi tako zelo dobri, nori, čudoviti, da nam bodo še dolgo ostali v spominu in nas greli v mrzlih nočeh. Ja, vse to in še veliko več je Rock Otočec. Dnevi brezskrbnega poležavanja, pitja pira na toplem soncu, metanja po blatu in kopanja v Krki.

Tudi če se ti popolnoma nič ne da, se lahko zabavaš ob pogledu na poslikana telesa, na nore živobarvne frizure (za katero jaz na žalost nisem imela jajc), lahko igraš fuzbal, lahko skačeš v zrak, lahko tekmuješ v skoraj vsem, česar se domisliš (tu moram pohvaltiti izvirno in zelo praktično domislico, da kdor pobere s tal 50 plastičnih pirovskih kozarcev, dobi brezplačno pivo). Zabava te impro liga, radio GaGa in seveda finale v nogometu (bravo Španci!). In še bi lahko naštevala…

In če vas še ni premamilo doživetje treh dni, ko čas mine kot minuta, ko se ponoči vsi zberejo pod šotorom in plešejo do jutra, ko se vsi skupaj v sproščenem vzdušju predajajo poletju in preprosto uživajo… potem vas mora premamiti druženje s prijatelji, ki je prav zares neprecenljivo.

Ko sediš na vlaku, napolnjenem z zabave željnimi ljudmi, ki se odpravljajo tja, kjer se raj začne in pivo teče v potokih. Mladi po srcu, mladi po telesu, ali oboje. Takrat te prvič zajame občutek, ki te spremlja še cel festival. Mladost. Norost.

Ko čakaš, da te avtobus odpelje na cilj, v senci, pod drevesi, sedoč na ruzakih in se ti nikamor ne mudi. Poletje.

Ko se skopaš v ledeno hladni Krki, se sušiš na soncu in ti neznani Slovenci dajo Laško ter te povrhu še radodarno zmasirajo s kremo, ki diši po tropskem sadju. Mnjam. Zraven se vrti glasba, ki ti je pisana na dušo. Pa kaj bi sploh še želela?

Ko se vsi zapodijo pred oder, ko zaslišijo Niete in skačejo kot ponoreli. Ko začne padati dež in je vsem vseeno. Ko padeš po tleh, se pobereš in poješ naprej. Ko se greš tuširat, ker si ves blaten, pod ledeno hladen tuš, ob enih ponoči, in to oblečen.

Ko s prijatelji plešeš po mizah in šanku ter poješ komade, ki jih vrti didžej, kajti koncerti so se že zdavnaj končali. Ko spiš v šotoru do 12ih in ti je toplo. Res prijetno toplo. Ali ko še nočeš spat, saj je zadnji dan in poiščeš lokal s sestavljivimi fotelji, se uležeš ter opazuješ, kako se dela dan. Počasi zapreš oči in v nežnem objemu zaspiš za pet minut.

Ko nazaj grede vsi ujamejo vlak, ki odpelje pred tvojimi očmi. Ti gledaš za njim, ne moreš pa vstopiti, ker sta dva tvoja prijatelja samo-za-minuto skočila v trgovino in pač ne moreš brez njiju domov. Pa se potem usedeš pod drevesa v park, ješ futr iz merkatorja, se nato premakneš v rockerski lokal Lokalpatriot in chilliraš.

Vse je tako prepleteno z mladostno prepostostjo, tako simpatično, da res ne moreš biti slabe volje. Zamujen vlak gor ali dol.

Hvalabogu, da je bil dež le prvo noč, naslednji trije dnevi pa so bili topli in sončni. Nisem se pretaknila blata, nisem se metala vanj, sem pa opazovala druge blatneže, ki so bili kot kakšni rjavi kipci Naužila sem se zabave, sonca, vode, mokrih poljubov, smeha, petja, glasbe…zdaj se je poletje prav zares začelo.

Raj je raj na rock otočcu! Raj je raj rock je raj!

Skupaj v raju. Z raznimi poslanstvi, a podobnimi občutki. Občutki, ki se sicer spreminjajo, a so v vsakem trenutku pozitivni. Se ne pretvarjamo, se radi zbližujemo. Nestrpnost nam je tuja. Drugačni so enakovredni. Daljni nas ne motijo, bližnje imamo radi. Razpiramo stisnjene pesti, iščemo poglede odprtih oči. S tem, ko se je Rock Otočec prvič zgodil, nas ni le on zaznamoval, pač pa ga skupaj oblikujemo in negujemo. Rock Otočec ni le tridnevni festival. Veliko lahko naredimo drug za drugega tudi v prihodnje - ker se poznamo. Franci Kek

Tako kot smo si ljudje različni, tako različne predstave, pričakovanja, vrednotenja imamo. Za nekatere je neprecenljivo to, kar je za nekoga drugega običajno in vsakdanje ter tega prav posebej ne ceni. In obratno, to, kar je za nekatere povsem samoumevno, ima za nekoga drugega veliko vrednost.

Neprecenljive stvari, večinoma tiste malenkosti, ki so pomembne, so zame:

-da te vsak dan prebudi ptičje petje

-dan brez obveznosti, ki ga lahko preživiš točno tako, kot tebi paše

-natakar, ki ti z nasmeškom postreže kavo

-veter v laseh, ki je tako prijetno mehak, kot bi te božal

-petje v avtu

-zadnji bonbon iz bonboniere, ki ga z užitkom zmažeš

-spontanost

-dež, ki pada na streho in ustvarja prijeten zvok domačnosti ter te prijetno uspava

-rdeč dežnik

-da lahko pokličeš prijatelja ob treh zjutraj in te bo poslušal

-smeh brez razloga, ker pač paše

-lovljenje snežink sredi okrašenega mesta

-vonj sveže opranih las

-to, da lahko noro plešem brez opojnih substanc

-majhna presenečenja, za katera se ti še sanjalo ni

-da si rečeš: jutri je nov dan!, in tako tudi deluješ - vsak dan je nekaj posebnega

-poletni dež, ki shladi pregreto telo in počasi kaplja na kožo

-kepanje s prijatelji in delanje angelčkov v snegu (It makes me feel like a complete child again )

-ko zmanjka vsega sladoleda, ostane le tvoj najljubši okus

-domišljija, ki je tako velika, da lahko v vsakem trenutku z mislimi pobegneš kamorkoli hočeš

-smešni filmi in videoposnetki, ob katerih se na glas smejiš

-da dosežeš cilj, pa četudi gre za malenkost

-ko ne veš, ali so bile sanje resnične ali ne, in sprašuješ ljudi okoli, kaj je res in kaj ni, in se ti vsi smejijo

-biti štorast, to zna biti zelo zelo zabavno (tako zate kot za vse ostale)

-glasba, ki te celega prevzame

-navdušenost, zavzetost in preciznost mladih fotografov, ki željno odkrivajo nove motive in nam razkazujejo svojo dušo, me navdihujejo in postanem spet malo ustvarjalna

-visoki škornji, v katerih se počutiš kot v westernu

-naključen dotik, ki sproži razburljiv val ugodja po celem telesu

-maškare, ko so vsi prijatelji našemljeni in delajo traparije in je sploh ves dan trapast in neresen

-to, da se zavedam, da lahko storim karkoli

-oranžna in zelena stena v moji sobi, ki mi dajeta energijo

-ukraden poljub

-da vem, da sem za vse v življenju odgovorna le jaz in da bo moje življenje prav takšno, kot si ga bom ustvarila sama

-da zmorem pesimizem pregnati v enem dnevu, če pa se vrne, ga brcnem daleč proč

-v trenutku, ko se ti zdi, da gre vse narobe, te sosedov otrok na ulici prime za roko in počutiš se lažjega

-mehki nežni poljubi, nabiti s čustvi, ki ti spodnesejo tla pod nogami

-ko te prijatelji tako močno nasmejijo, da se ti začne kolcat, in se ti ne neha kolcat še dve uri, ker te prijatelji dve uri spravljajo v smeh

-topel objem

-prijazen optik, ki si zapomni tvoje ime, čeprav si ga videl le trikrat v življenju in čeprav ima vsakodnevno ogromno kupcev

-dobra knjiga in češnje

-skok v morje po enem letu

-občutek, ko ne rabiš ničesar več in … si preprosto srečen.

Priceless.

Katere malenkosti so pa za vas pomembne?